Ahmed Burić

Megla se bo dvignila počasi. Potem se bo poslovila tiho
kot poslednje skupine preživelih, Mad Max
in strašen zvok veselja: podgan, divjih svinj, hijen.
Duša, prekrita s kožo neke izumrle živali, se bo napotila
Povsod, kamor ni mogla, ko je svet še obstajal.
Midva se bova gledala iz oči v oči
in ne bova verjela, da je prišel Dan, ki sva ga čakala,
Dan, ki vse reči navdahne s smislom,
tako da jim ga odvzame,
za vedno.
Orel, gospodar prizora, se ne bo oglasil z vzklikanjem, ne bo ujel
hitrih, a naivnih zajcev v teku. Ne, ravnovesje je treba ohranjati,
razen kadar se dotikamo konca.
Pred odhodom samo še biserovina, zvok iz meha, ki ga poznaš še iz otroštva, morda
samo želja, da
ujameš še en znan detajl in to bi bilo vse. Ali več ali manj vse.

iz bošnjaščine prevedla Maja Petrović

Morda ti bom povedal, da te ljubim.
Morda to že veš, kajti midva
enako vidiva tiste, ki se podnevi grebejo za nazivi,
da bi ponoči, pijani in nori, še dušo prodali na pladnju.
Kolone prevaranih, kot da bo zid v samoto
vnovič zgrajen, raje izgnani kot v zablodi;
Sence preteklosti in luči bodočnosti smo, prijatelj
A služijo nam samo še psi in oči.
Morda ti bom povedal, da te ljubim,
Sicer pa tako ali drugače izrečemo
vse kot skrbno varovan verz,
ashes to ashes and dust to dust
ni razloga da bi naju bilo sram,
ista voda, isto vedro, ki jo zajema in
povsem vseeno je, če si z nekom ali sam.
Na koncu smo samo zrno soli,
kino - spomin in tisto kar pozneje, včasih zaščemi.
Prekleto dvorišče, želja da bi to bila midva,
hej, morda ti bom povedal da te ljubim.

iz bošnjaščine prevedla Maja Petrović

Spiš.
Poslednji dan poslednjega leta je, ki ga bodo ljudje zapisovali z enko na začetku, tu
pred Van Goghom,
genijem in norcem, lastnoročno. Na kartonih, z ene strani sončnica, z druge avtoportret,
zaradi pomanjkanja platna, najbrž.
Kolo.
V deželi tulipanov, lahkih drog, mlinov na veter, urejenih odvodnih kanalov.
Tu je tudi zobobol, ki priklicuje
prvotno: lahko bi vedeli, da edino te, že od pastela, sonca in sončnic obledele oči
vidijo vse.
Čas za umetnost ni bil nikoli drugačen. V miru Kraljevega muzeja nihče ne kontrolira
vstopnic, sprevodniki proslavljajo božič. Semaforji in vrata in schengenska viza
delujejo.
Ampak ne deluje, tu je tudi Saša, ki na Leidseplein prihaja z dvema žogama.
Ena je težka, plastična in vanjo prenekateri mimoidoči vtakne gulden ali nekaj centov.
Z drugo, nogometno, žonglira. Boža jo z vsem
telesom kot žensko, ki bi jo lahko ljubil.
Po kolenu jo spušča, ko nam pripoveduje: tu ne morem igrati. Tu imajo raje zmago.
Programi.
Zavarovalna polica in občutek, kot bi bil poslan po pošti: naj te skrbi, dragi moj,
Manhattan so kupili za nekaj piškavih novcev.
Naj te skrbi, ne bo drugačna ne lažja ta nova,
gospa, priznam, ne bom bistveno spremenil Williamovega stoletja,

toda vi bi se morali nemudoma strinjati s tem, da si stoletje prenosa električne
energije, stoletje koncentracijskih taborišč ne bi moglo predstavljati samo sebe tako,
da zapusti ta ognjemet in brezpogojno
leže poleg Vas, na Vaš konec.
Vaš.
Konec.

iz bošnjaščine prevedla Maja Petrović