Anne Hänninen

Most je zlomljen, razbit, pel se je preko reke
od prijatelja k prijatelju.
Zdaj je znak sovražnosti, meja –
čeprav cvetovi začenjajo dehteti preko vode
in veje se same raztezajo, in ista voda se razliva
proti obema bregovoma,
izmenjaje poljublja oboje kamne.
In vse je bilo skupno, eno,
tega se ne pozabi nikoli;
v celicah zemlje spomin in hrepenenje,
samo to pijejo korenine.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

Potovanja skozi temo, uničenje; le ravnila na papirju.
Trgovci z zmedo, tatovi,
marionete zarot, šahisti,
kockarji,
ljubitelji zmage in moči in samih sebe,
in maščevalci
izmenoma razprostirajo zemljevide v dežju.
Spodaj večna zmrzal.
Meč, skovan v vseh časih, s katerim
so se odprle vse meje, in zaprle,
večna talilnica vojne, trpljenje –
ne najdejo korenine miru,
delitelji ne razlogov in posledic,
ne poznajo drugega, čeprav
ima drugi tvoj obraz.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

Polje je vzklilo, valovilo, sijalo,
toda zdaj se je obrnilo navznoter.
Vrane in divje race kljuvajo ostanke žitnih klasov.
Pomladi in jeseni se potapljajo kot plasti: Združeni.
Prosojnih listov ne zmorem gledati.
Krožim, registriram, vrnem v enako.
Kot bi me čas obrnil, ne da bi se premaknil.
Ista pokrajina: sem, kar sem.
Usmiljeno počasi dozorijo letni časi.
Klub temu ne prepoznam letnih časov svojih oči,
ne misli ogledala.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

Globoko brinje prekrije žrtvenik.
Rdeče veje orjaškega borovca, debele kot deblo.
Goreče jerebike zraven žarečih kamnov;
snov železne barve se olupi,
spomini ognja –
plesi žitu, svetim nočem,
soncu, poroki.
Pod osemvejno brezo
kraj počitka izvirov in vodnih poti.
Dimniška meglica
se meša z jesensko zmrzaljo, svetilniki v daljavi.
Električna tema začenja potiskati mene, leseno korenino.
Poti za vrnitev domov se izgubijo.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

Smolnat ogenj gori v snegu;
ne pojema mraz, merilec teme.
Prvi ogenj spomni, izžene zle ujede –
strast v nitih stenjev
pozabi čuvati.
Zvonovi vetra, senčni kraguljčki žvenketajo,
skupine sani v procesiji (poročni, pogrebni) kot
v upočasnjenem filmu.
Bel prt, potegnjen z mize,
čaše, kozarci, sadje se usipajo, in
nežna kitara iz fantovega naročja, in
vesela kljunasta flavta z dekletovih usten.
Veter zadrži prt, dvigne kot v jadro.
In iz snežne svetlobe
vse z rezil let šelesti
v vato zemlje.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

Lokvanj zemlje,
zvezde na vodi, premične
poti ptičjih kril.
Rumeni blatnik, zvezda Danica, zasije v prazno.
Meglo sem zajela iz rečnega toka, precedila, toda
zavesa se ne dvigne.
Perunike prebijejo temo.
Ne dospem do preludija?
Močvirski munec brni v vetru, rosike brenčijo.
Sveti kruh močvirskega kačnika.
Labodov kljun se dotika prsta, krmim z listi.
Iglasta veja, zasukana, vrezana v vodnih votlinah.
Brat, odpihnjen grčav lipovec mrmra.
Tako od daleč.
Hči Zraka sem, Ilmatar, ljubimka ptičev.
Zrak me pestuje v svojem naročju.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä

1.
Predzgodovinski kuščarji ptice: krila
nog in rok zarodki.
Morsko vodo nosim: skrije vse minulo,
spominja se nečesa, ne ujame. Samega sebe iščem iz metulja,
odfrfotal je stran.
Glavače, ivanjščice, kačje pastirje, taščice
prah pokoplje.
Pege na krilih, kamniti obrazi.
Metulji osivijo.
Ptiči vreščijo nad truščem.
Oh, ko bi si zapomnila ključe.
Niti ne ključavnic!
Véliko Prijateljstvo vene!
2.
Črna kuščarjeva koža reke
Slamice, votle piščali, veter ne sklada.
Spomini, opuščene korenine, zgolj školjke.
Ledeni odkruški, kristalni drobci –
progasti mesec kot utopljena žival.

iz finščine prevedla Sašo Bizjak in Kari Klemelä