Demoni so me zapustili v trenu očesa,
me zavrgli.
In v tem trenutku zadušljive poletne noči,
v tem trenutku sreče
pišem pismo prav vam, dragi moji.
Trenutki namreč, hladni, svetli in beli,
izginjajo
in žar na koncu predora mojih noči
na drugi strani sanj in žil
se krči kot zenica.
Polomil bom svoje vezi z realnostjo,
kjer morem spoznati in čutiti vašo bližino
in brati radijske valove, zvoke, pošto,
čutiti bolečo svetlobo na šarenici in dotik zraka.
Polomil bom vez za vezjo in se povrnil
v zarodek, pred prižgan TV, v invalidski voziček,
moji demoni pa me bodo pitali s svojimi raskavimi dlanmi.
iz angleščine prevedla Tina Bizjak
Mu deemonid on mu silmapilguks jätnud,
jätnud uia-aia pilgusőőrist välja.
Ja seda hetke lämbes paistes suveöös,
seda őnnelikku hetke kasutan ma
kirjutades teile seda kirja, minu ainsad.
Sest hetki, külmi, kauneid, valgeid,
on jäänud järjest harvemaks ja
täpp mu ööde tunneli lőpus,
teispool unenägusid ja veresooni
on kärbunud pupillist pisemaks.
Ma kaotan sideme reaalsusega,
milles kohata ja tajuda vőin sind
ja vastu vőtta raadiolaineid, helisid ja meile,
valgust, valu vikerkestal, őhu puudet.
Ma kaotan sideme ja langen tagasi
looteasendisse, televiisorisse, ratastooli
kus mu deemonid mind söödavad koredast peost.