Azad Ziya Eren
/TurčijaAzad Ziya Eren (1976, Turčija), armensko-kurdski pesnik in esejist. Za pesniški zbirki Ars Requiem in Hodnik zapuščenosti (Bırakılma Koridoru) je leta 2009 prejel pesniško nagrado Metina Altıoka. Ob pisanju poezije se ukvarja s pisanjem esejev o umetnosti in kulturi. Redno se udeležuje mednarodnih konferenc in pesniških festivalov, bil je tudi večkratni rezident različnih evropskih umetniških programov. Njegova fotografska razstava 80 dni Francije in umetniška razstava Golota in poezija sta bili predstavljeni v Turčiji in Franciji. Njegova dela so bila prevedena v francoski, angleški, nemški, kurdski, arabski, sirski in armenski jezik.
Pesmi
Vladarjev draguljar.
Iz jame dragih tablic
v koreninah gozda
prinaša ognjeno plast božjega mozaika
na to zemljo, ki predstavlja kdove čigav dom.
Svoje jezike izteguje proti soncu,
ki radodarno dovoljuje, da hrbti skal vsrkavajo njegovo svetlobo.
Greje zlato kri, ki se hladi v trebuhu mrličev.
Na skupni strani podrejenosti in oblasti ...
Pomen nima narodnosti. Z jeziki duše potuje. Beseda pa s tišinami barv. In beseda nima zadržkov pred tem, da bi uničila to potovanje. Jezdec se z njenim pomenom dviguje proti vetru. Nikjer, tu, tam in vsepovsod. Če je jezik orodje, ga predstavljata nož in rudarjeva svetilka. Pomen povija jezik kot megla in sirena v megli. Kramp, prodorna jazzovska glasba in iskra v temi. Beseda se še enkrat udejstvi v vseh konicah miselne dlani. Besede tankega reza zmanjšujejo učinek morfina in čuvajo gorsko stezico. Pritiskajo na neizrečeno. Neizmerna napetost duha se resnično nahaja v telesih jezika. To je nedvomno učinkovita zvijača, ki prikazuje vse, kar je popolnoma povezano z naravo. Misel onstran znanja je zdaj združena v eno in s svojim lastnim bistvom nabira prozornost orkana. Razkriva se v podobi človeka, ki ne more prenehati s petjem hvalnice slepoti. S tisočkratnim sožitjem neskončnosti in obzorja pripravljenosti, ki ga narekuje čaščenje neskončnosti, napolnita besedo osuplost in hvaležnost. A pred tem: suro beline vsepovsod berejo v tišini. In razsvetljujejo morja lahkotnosti. Čeprav bitje ne ustavi slapa, ga prevzame občudovanje, ki se po hvalnici razpuhti. Prišepetava mi, da so nadaljevanje obstoja skozi čas, popolnost nadaljevanja in moja zavest lepote, ki sem jih izgubil; bogovi sami sejejo ljubosumje in ne verjamejo v vero. Vera, povedano preprosto, z veliko popolnostjo teče po koži kamna čustev in se po-is-toveti z njim. To je sreča. Neopisljiv občutek. V rudniku, na katerega opozarjajo leta branja duševnih strani. V podobi starega in zgubanega boga, izklesanega v ametistni blok
Mehko se dotakne svetloba praznine.
Bit in bistvo.
Z vodo dvojčico, ki jo rečni kamen prinaša na breg,
se ženska nenadoma prelevi v slap,
padajoč z vetra, ki množi vse dotakljivo.
Majhen otrok plava v božji maternici.
Tako začetek neskončnosti zaplahuta s perutmi.
Prav tako, spet in spet ...
Melik'in kuyumcusu.
Kökünden ormanın.
Pahalı levhaların mağarasından
Getirir ateşinin mozaik tabakasını tanrının
Kimin evi bilinmeyen bu karaya.
Taşların sırtına cömertçe ışığını içiren
Güneşe dillerini uzatır.
Ölülerin karnında soğuyan altın kanını ısıtır.
Teslimiyet ve hâkimiyetin ortak sayfasında...
Mânânın kavmi yok. Ruh dilleriyle seyahat eder. Kelime renklerin sessizlikleriyle. Ve bir kelime yolculuğu kırmak için çekinmez. Bir atlı rüzgâra onun mânâsıyla yükselir. Hiçbir yerde, burada, oradadır ve her yerde. Dil bir araçsa bıçak olacaktır ve maden işçisinin lambası. Mânâ, sis ve sisin arasında siren olarak sargılıdır dile. Bir kazma, etkili bir Jazz parçası ve siyahlıktaki bir kıvılcım. Kelime bir kez daha düşüncenin elinin bütün uzantılarıdır. İnce kesim kelimeler azaltır morfinin etkisini ve bir patikayı kollar dağında. İfade edilmeyeni sıkıştırır. Ruhun olağanüstü gerilimi gerçekten de dil gövdelerindedir. Şüphesiz etkili bir şaşırtmacadır, tabiatla tamamen ilişkili olanı açıp gösterişi. Bilginin ötesinde olan düşünce, artık birleşik olur ve kendisiyle kasırganın saydamlığını toplar. Körlüğün ilahisinden ayrılamayanın görünüşüyle açığa vurmalardır görüntüleri. Binlerce bir arada sonsuzlukla ve sonsuzluğun tapınma gösterdiği hazır bulunmanın ufuğu şaşkınlık ve şükran dolar bir kelimeye. Fakat şundan önce: Beyazlığın suresi her yere sessiz okunur. Hafifliğin denizlerini aydınlatır. Varlığın çağlayanı durdurmamasına rağmen, ilahinin ardından kaybolan hayranlık kendini sarar. Zaman yoluyla varlığın devamı, bir devamın mükemmelliği, şu benim bilinci kaybettiğim güzellik olarak söyler; tanrılar kendileri kıskançlığı yetiştirirler ve inanca güvenmezler. Basit bir şekilde inanç; His Taşı derisinde mükemmellikle akar ve kendisiyle ö-z-deşir. Bir mutluluk. Bir anlatılamaz duygu. Ruhun sayfalarını okuyarak geçen yılların gösterdiği madende. Yaşlı ve kırışık tanrının şekliyle düşülüdür ametist bloğuna
Hafifçe dokunur boşluğun ışığı.
Maya ve Künh.
Nehirdeki taşın kıyıdakine taşıdığı ikiz suyla
Kadın birdenbire çağlayan olur.
Dokunaklı her şeyi çoğaltan rüzgârdan düşen
Küçük çocuk tanrının dölyatağında yüzer.
Böyle böyle kanıtlanır sonsuzluğun başladığı.
Böyle böyle yeniden...
Pomen najdragocenejše umetnine je utelešen v smrti
– s peskom resnice v očeh – navdihnjene z njeno zlohotnostjo.
Frontni vrtinec se je začel vrtinčiti mnogo pred življenjem.
V naših ponovno združenih dušah so napisane
bele zgodbe kamnov, bleščeče se v krvi, ki nam teče iz pete.
Porazgubljajoča se tema
močno izziva izraz obrazov in hrbtenice.
Ko se konji barbarov in Dariusa vrnejo k ruševinam.
Ko se vrnem v tisti skrivni kotiček, kjer prisluhnem srcu.
Veter je prinesel temo in smrt preroka.
Razkril absolutno resničnost snovi.
V globinah jeseni, nastanjeni v očeh,
se razprostira jezero krvi, ki ga je onesnažila usoda,
zapisana zato, da bi trpinčila dušo,
in ki v našem turobnem ogledalu odseva sonce svojega rodu.
Ah, mrlič ... Ah, mrlič ... Ah, mrlič!
Apostoli nam tiho sedejo na ramena.
Poljubijo koščenega preroka, ki živi v nas.
Zapičijo v nas svoje oči, ki človeka spravijo ob pamet.
Življenje, katerega izkušnje smo zdrobili v prah,
postane umazana luža, v kateri smo se umivali s skupno skledo.
Na ramo, katere gube sem pozorno pogladil, sem si nadel oklep.
Njegova usta, ki se ne bodo nikoli obrnila proti vam v zlu.
In čas, ki pušča samotnost potovanja na cestah,
ne bo mogel ugasniti svetlobe upanja, ki ga je prižgala ena sama beseda.
Rekla si.
To je smrtna voda.
Dolge letne čase speča v naših trebuhih
in čakajoča, da jo razdvoji razbeljeno žezlo.
Rekla si.
Prah, nabran na kopitih ranjenih konjev,
nedvomno predstavlja krvno lusko nekoga izmed nas.
Prišlec, ki ga je prinesla njegova senca,
išče v vodnjaku izgubljeno praznino.
Rekla si.
Vlažne oči duše, ki je videla dno.
To so gotovo otroški kamni vseh nas,
ki nam čas šili ustnice.
Ubijali so. Udarjali. Izganjali.
Neke petkove noči na koncu vrvi.
Smrt loči dež, padajoč na človekov tilnik, od njegovih kosti.
Obrne cvetne liste proti soncu kot narobe obrnjen tulipan z lepega obraza.
Naj se tisti, ki se bo vrnil z lepega obraza, vrne kot kdor koli,
v najlepšem trenutku letnega časa bo obogatil zemljo.
Sedel sem na opečnat podzidek hiše,
da bi našel praznino brez dna, ki sem jo pustil tam.
Opeka je zašepetala:
ta velikanska praznina, ki ostane v otroški neskončnosti,
zamenja svoj kožuh in odide daleč stran,
da vam ne bi izdala svojih misli.
Konice njenih prstov vonjajo po morju.
Nato se skrijete in prekolnete tempelj solz, kamor ste se zatekli
v nočeh, zaznamovanih z drevesi spominov.
Nekega dne proti jutru, ko se boste sklonili, da bi se skrili,
bo praznina v vas stkala vez z mrličevim srcem dvojčkom.
In v njegovih globinah opazila neko senco.
Tam, pri zahrbtnem nasmešku.
Pod plastjo besed
spi na tisoče mrtvih barbarskih teles.
Na şahmeranu,[1] s preobrazbo speče gore.
Z zgodbo o umazanih srajcah ljudi z luskavo kožo
tisti, ki se borijo za to, da bi zadostili svojemu pohlepu,
novega dne prebudijo bleščeče zvezde v vesolju, ki niso oblite s krvjo.
In vse ženske na svetu, ki trpijo bolečine.
Medtem ko bodo tujega bojevnika rezali na tujem dvorišču,
vam bodo te ženske izročile leopardovo iskreno srce.
In ostale bodo obljube,
ki bodo še dolga stoletja odmevale v jami obžalovanja ...
Ölümde ete kemiğe bürünmüş en sıkı eserin mânâsı.
—gözlerinde gerçeğin kumları- garazından esinlidir.
Cephenin anaforu hayattan çok önce.
Kavuşmuş ruhlarımızda yazılı
Taşların beyaz hikâyesi topuk kanımızla parlar.
Açılan karanlıktır kışkırtan
Yüzlerin ve omurganın şiddetle ifadesini.
Barbarlar ve Darius'un atları harabeye döndüğünde.
Döndüğümde kalbin konuştuğu o saklı yere.
Karanlığı ve yalvacın ölümünü getirdi rüzgâr.
Maddenin muktedir gerçeğine eriştirdi.
Gözde oturan sonbaharın derinlerinde ruhun eziyetine
Verilmiş yazgının kirlettiği şu kanlı göl
Bizde kapanık aynasında yansıtır soy'unun güneşini.
Ey ölü… Ey ölü… Ey ölü!
Havariler hafifçe iner omzumuza.
Bizdeki kemikli peygamberi öper.
Çıldırtan gözlerini atar içimize.
Temrinlerini küllediğimiz hayat
Kirli su birikintisi olur teklik tasıyla yıkandığımız.
Çizgilerini özenle bıraktığım omzumu zırhladım.
Kötülüğe karşı size asla döndürmeyecek olan ağzını.
Ve yollara seyahatin yalnızlığını bırakan zaman
Bir kelimede fitillenen ışığını söndüremeyecek umudun.
Demiştin.
Bu ölüm suyu.
İklimlerdir uyuyan karnımızda
Bölünmek için kızaran asasına.
Demiştin.
Yaralı atların toynağına yerleşen toz
Kan pullarıdır elbet birimizin.
Gölgesiyle beraber gelen
Yitirdiği boşluğu kuyusunda aramaya.
Demiştin.
Dipleri görmüş ruhun nemli gözleri.
Çocukluk taşlarıdır elbet her birimizin
Yaş aldıkça dudağı daha keskinleşen.
Öldürdüler. Vurdular. Sürdüler.
Bir ipin ucunda bir cuma gecesi. Ölüm
Ensesinde kırılan yağmuru kemiğinden ayırır.
Güzel yüzden ters lale gibi güneşe açar taç yapraklarını.
Kim olarak dönülse güzel bir yüzden
Daha eder mevsimin en güzel yerinde yeryüzünü.
Evin çıkıntı tuğlasında oturdum.
Oraya bıraktığım dipsiz boşluğu aradım.
Fısıldadı tuğla;
Çocuğun dipsizliğinde kalan o koca boşluk
Postunu değiştirir ve gider.
Uzağa vermemek için size içini.
Deniz kokar parmak uçlarında.
Sonra gizlenirsiniz ve kendinizi aktığınız ağlağa
Beddua edersiniz geceler boyunda ağaçlarına anıların.
Sizin gizlenmeye eğildiğiniz şafağa doğru bir gün
Ölünün ikiz kalbini yetiştirir birbirine boşluğunuz.
Ve bir gölge fark eder diplerinde.
Sinsi gülümsemenin orada.
Sözlerinin bir kat altında
Uyur binlerce adam ölüsü barbarların.
Dağın uyuduğu değişimle şahmeranda.
Pulluderililer’in kirli gömlek hikâyesiyle
İhtiras için savaşanlar yeni günle uyandırır
Evrendeki aydınlık yıldızlarını kanın sıçramadığı.
Acının dünyadaki tüm kadınlarını.
Başkalarının savaşçısı avlusunda kesilirken başkasının
O kadınlar size leoparın hilesiz kalbini bırakacak.
Ve vaatler kalacak
Asırlarca yankılanan mağarasında pişmanlığın...
I
Konjenik, ki je premagal Kaspijsko morje in ostra podnebja,
bo v ljubezni do Nila združil vrtove sveta
in udomačil krilate bike Korsabadske palače.
Aleksander, ki meša znoj, apno in mulj z jeklom,
bo med sprevodom razplamtel pepelnati pomen polmraka.
Pisec bo zaspal v šotoru kakijeve barve, ki sta ga postavili kri in mesečina,
in ob perzijski fontani umrl po želji El Roia.
Med zimskimi viharji bo izvedel,
da gorjanci nimajo boljšega prijatelja od skal.
Huritski bog na prestolu, ki se ga dotikamo,
med prazniki svetnikov, ki smo jih preizkusili z Mitanskim levom,
vulkan prižge na živih svojo zlato fontano.
Noč zvezdnega dežja se pazljivo vtihotapi v nas.
Moreče dni segrevajočega se sveta prekinejo ljudje, pojoči žalostinke,
ki tkejo vesolje v ogrado tega, kar so videli.
V koprivnih očeh ljudi, zmletih v prah, se zrcali Rdeče morje.
II
Na kupu zemlje vlažnih globin.
V labirintni jami smrti.
Tam hrepenimo po duši, da hitreje mine čas.
V gozdu, kjer človek zaliva človeka s krvjo sovražnosti,
ni mogoče najti niti kamenčka, ki bi širil bratstvo med ljudmi.
V posebnem duhu pomena, pripisanem snovi,
zremo v praznino grobov.
Morda vpad v sedelni torbi jezdeca,
morda pa pečatni prstan z vladarjevim obrazom na hrbtni strani,
bodo našli v jami kuščarja, ki s svojim repom vleče naše oči.
Ponovno blagoslovljeni bodo nekega meglenega zgodnjega večera
med obredom čakanja opazili bližajočo se vojno.
Tegobe, ki nas tarejo, ne bodo pozabile Boreasovih besed.
V ogledalu jezera bolečine, kjer je nova vojna zloščila svoj oklep in se razdivjala.
V stepah, kjer korenina lomi vršičke druge korenine.
Nameravali smo ostati na najvišjem dvorišču sovraštva.
Nameravali smo napisati pesmi svobode,
sestavljene iz prvih glasov naših otrok.
Veter, vejoč skozi luknjo pločevinke, ki jo je zadela krogla,
bo pripihal in se materi kot sinov dih zapletel v lase.
Ko bo nastopil čas za to, da resnico pokoplje zemlja.
Sanjam so ostrigli črne lase, vendar vemo, da se ne bo razkrojil niti eden izmed njih.
III
Vse se je začelo v lovišču.
Mojre so na fronti pognale svoje konje proti odločno tuleči praznini.
Z žafranovega polja, ki ga razsvetljuje zlata oljenka,
sta se ljubezen in bolečina, begajoči sem in tja, na istem travniku spustili na zemljo.
V očeh ujete živali, ki jo je sokol prinesel k sokolarju,
je svet videl vse bolečine, ki jih trpi.
Hropenju ranjenega leoparda se je pridružilo
hlipanje jezika, ki se je kot trava uklonil potopu tega, kar smo videli.
IV
V razdelku kamna je zapisano,
da smrti ne predstavlja vboklina, temveč izboklina.
Skrivnostnost težav se je zasidrala pred ozko reko,
mi pa smo se pogreznili v spanec,
katerega črke so vetru dolga stoletja ostale neznanka.
Tiste, katerih usodo raztresajo po goličavi zlih demonov,
smo izročili v glinaste roke sorodnega plemena,
katerega kovina priznanja je bila pravkar postavljena v peč
in katere vrednost se topi v ognju draguljarja,
ter v beli ljubezni zašepetali proti stičišču dveh gora:
sneg se topi z dreves
v pasti zelenja in črtah hiše.
Medtem ko stopamo v progasto izvezeni tišini in pozabljamo,
ponovno umirajo vsi, ki smo jih z beležkami s potovanja po spominu
pustili pod livadami.
V
V žepih okrvavljenih hlač,
s svetnico plevelnih oči.
V tihi noči, ko je na nas legla nočna mora.
Z besedami, drsečimi s pobočij,
nas je očarala puščava slapu.
Nam segla do rezervoarnih ust srca.
Vodni prah je bil velik kot gora, rjoveča v praznino.
Navdušeno smo podaljšali čas pretakanja solza pred njo.
Z jasnim obrazom našega očeta, ki se nam je zarisal na čelu,
smo se tam spet oklenili naše matere.
Bil je podeželski hrup brez Krima,
v katerem ste spali v utripajočem srcu letnih časov.
Če je tako, zakaj so telesa, ki so še bolj veselo kot vrabec letala po zraku,
pustila, da jim je sonce stopilo krila?
Odpočil si je na zemlji stvari brez skrivnosti.
S peščico irisovih korenin in zanikanjem, trajajočim vse njegovo življenje.
Dolgoletnega Krezovega za-kla-da nisem prepoznal
in tudi ne mraza ljubkujočih ustnic.
Konji, po hrbtih katerih se sprehaja Zevs,
prelivajo kri iz Ahilove pete.
VI
Kdo bo z nezakrpano zastavo prišel iz vojne,
ki jo telo, prelevljeno v harfo, bije s samim seboj?
Tvoje ozko življenje je enakovredno pobočju, nad katerim lebdi.
Nameraval sem ubesediti neskončnost noči.
Ostanek srca impale, vlečene za vrat
in razmesarjene na leopardovem drevesu.
Ljubezen je zgodaj opravila preizkus izposoje.
Ga brez veziva in spremstva pokopala v svojo praznino.
Usode ni predstavljalo le zaznamovano srce,
temveč tudi močvirski krokodil, blindirana žival, ki živi v nas.
S telesi, golimi in težkimi kot veje,
ki so padle v vodo.
S snegom v eni roki.
Z žerjavico v drugi.
Stari svet bruha iz svoje votline na plan.
Poln je ničnosti, še bolj kot raj, narisan na meglenem in pustem mestu.
Pokleknil je, ozirajoč se in čuteč pečino.
Letnih časov ne poznam več, ne poznam jih več.
Vsepovsod vlada La Destruction.
I.
Hazar denizi ve kaskatı iklimler aşan süvari
Dünyanın bahçelerini Nil'in aşkıyla birleştirecek
Karsabad Sarayı'nın kanatlı boğalarını ehlileştirecekti.
Ter, kireç ve balçığı çelikle karan İskender
Külrengi mânâsını alacakaranlığın tören alayında harlayacak
Kan ve ay ışığıyla çatılmış çadırında haki yatıp
Pers çeşmesinde El-Roi isteğiyle ölür yazan
Kayalardan has dostu yoktur dağlıların
Kış boralarının yağmasında öğrenecekti.
Tahtında dokunduğumuz Hurri tanrısını
Mittani aslanıyla yokladığımız azizler yortusunda
Yanardağ altın çeşmesini diriler üstünde ateşler.
Yıldız yağmuruna tutulan gece içimize özenle gömülür.
Evreni gördüklerinin ağılına işleyen ağlayıcılarla bölünür.
Isınan dünyanın karabasan zamanları.
Küle dönmüşlerin ısırgan otlu gözlerinde kızıl deniz.
II.
Islak derinlerin tepelenmiş toprağında.
Lâbirent çukurunda ölümün.
Zamanı hızlandıracak bir ruh gerekir orada.
Taşıyacak çakıl dahi bulunmaz
İnsanın insana kanla garaz suladığı ormanda kardeşliği.
Maddeye verilmiş mânânın ayrık ruhuyla
Bakıyoruz gömütler boşluğuna.
Belki bir atlının heybesindeki istila
Eğnine melik yüzü düşürülmüş mühürlü bir yüzük
Çıkacak gözlerimizi kuyruğuyla çeken kertenkele ininden.
Puslu akşamüstünün bekleme töreninde
Yeniden kutsanacak yakın savaşı görecekler.
Bizi oyan sıkıntı unutmayacak Boreas'ın anlattıklarını.
Yeni savaşın zırhını parlattığı ve kızdığı acı gölü aynasında.
Kökün kökte uç kırdığı bozkırda.
Kalacaktık garazın en yüksek avlusunda.
Özgürlük şarkıları yapacaktık
İlk çıkardığı seslerden çocuklarımızın.
Konserve kutusunun yediği kurşun deliğinden akan rüzgâr
Gelecek ve oğul soluğu gibi girecek annenin saçlarına.
Toprak atma zamanı geldiğinde gerçeğe.
Kesildi rüyanın siyah saçları, biliyoruz, tek tel çürümeyecek.
III.
Avlakta başladı her şey.
Sürdü cephede atlarını kuşkusuz uluyan boşluğa Moira'lar.
Altın bir kandille aydınlanan safran tarlasından
Koşuşturması aşk ve acının aynı çayırda indi yeryüzüne.
Şahinin şahinciye getirdiği avın gözlerinde gördü
Yeryüzü tüm acılarını.
Gördüklerimizin tufanında ot gibi eğilen dilin hıçkırığı
Eklendi hırıltısına yaralı leoparın.
IV.
Yazılmıştı taşın hanelerine;
Ölüm çukur değil kabartı.
İnce çay önüne dikilmişti sıkıntının esrarı,
Rüzgârın asırlarca harflerini çözemediği
Uykumuza uyduk.
Yazgısı ifritlerin çorağında dağılmak olan
İkrar madenini henüz fırınlamış
Ve kuyumcu ateşinde pahası eriyen
Eş kabilemizin killi ellerine teslim ederek
İki dağın eklemine, beyaz aşkla fısıldadık;
Kar eriyor ağaçlardan
Tuzağında yeşilliğin ve çizgilerinde evin
İlerlerken taraklı sessizliğinde unutmayla
Yeniden ölüyor tüm bıraktıklarımız
Çayırı altında belleğin seyahat notlarıyla.
V.
Kanlı paltonun ceplerinde,
Oltu gözlü azizeyle.
Karabasana bırakıldığımız ıssız gecede.
Tükenmemiş yamaçlardan kayan sözcüklerle
Vurulduk şelâlenin çölüne.
Kalbin sarnıç ağzına.
Boşluğa kükreyen dağ kadardı suyunun tozları.
Önünde ağlayacak zamanı harla büyüttük.
Alnımıza oturmuş babamızın sarih yüzüyle,
Yeniden tutulduk orada annemize.
Kırımsız bir kır gürültüsüydü
Mevsimlerin kalbinde atımıyla uyuduğunuz.
Öyleydi de bir serçeden şen uçuşan gövdeler,
Kanatlarını neden erittiler güneşte.
Esrarsız şeylerin toprağında dinlendi.
Bir avuç süsen kökü, bir ömür inkârla.
Bilemedim, uzun zamanların Karun haz-i-nesini,
Okşayan dudakların soğuğunu.
Sırtında Zeus'un gezindiği atların
Kan döktüğünü Akhilleus topuğundan.
VI.
Harpa dönüşmüş bedenin kendiyle harbinden,
Kim çıkacak sancağı yamasız.
Dar hayatın sarktığı yamaç kadardı.
Söyleyecektim sonsuzluğunu gecenin.
Boynundan çektiği inpala'dan kalma,
Leopar ağacında parçalanmış kalp kalıntısı.
Aşk erken aldı ariyet sınanmasını.
Boşluğuna bağlayıcısız ve eşliksiz defnetti.
Yazgı, yalnız işaretli kalbi değil,
İçimizin, bataklık timsahı, zırhlı hayvanıydı.
Suya düşmüş dallar kadar
Soyulmuş ve ağır gövdelerle.
Bir elinde kar.
Ötekinde kor.
Oyuğundan taşan eski dünya tezahürü.
Sisli ve arık yere çizilen cennetten hiçlikli.
Gözü arkada uçurum hissinde diz çökmüş.
Mevsimim kalmadı, mevsimim kalmadı.
Her yerde La Destruction.