Vse težje je napisati Pismo.
Jasnost besede je dokončno izgubljena.
Nekoč je vsaka beseda bila noseča
s strašnim pomenom:
na eni strani ženska in noč,
na drugi svetloba in jaz.
Sedaj je drugače:
Penelopino tkanje moje civilizacije
se ponoči trga, zlahka topi.
Če so vse besede že izrečene,
potem je, tako rekoč, vse že minulo.
To bi bilo grozno:
kot če bi Svet bil velik Teater,
v katerem že od zdavnaj ni
nobenega avtorja, režiserja, glasbenika.
Celotni prostor, Sceno, Planet
naseljujejo igralci
(ki so ponoreli brez vseh Drugih
in brez Rokopisa stvarnika),
cel ocean igralcev,
ki v neskončnost ponavljajo
raztrganine istih vlog.
Preprosto nikogar ni, ki bi jim povedal,
kaj govoriti, kam se gibati.
Če so vse besede bile že v Njegovem besu,
potem smo mi že od nekdaj - utrujeni.
Toda, rob neizrekljivega je vse širši.
In vse težje je jesti temo poslednjega Niča
in bruhati svetlobo, ki vse spreminja v Da,
v gotovost Jezika.
O, ljubki demoni erudicije!
Ko je Gospod nad Babilonom razsipal jezike,
nam je morda prav tako
dal le tršo snov:
kajti do Stvarnikovega prestola se ne pride
z zlaganjem opek.
(31. marec 2000)
iz srbščine prevedla Maja Petrović
Sve teže je napisati Pismo.
Izgubljena je nepovratno jasnoća riječi.
Nekad je svaka pjesma bila bremenita
jezovitim smislom:
na jednoj strani su žena i noć,
a na drugoj smo svjetlost i ja.
Sada je drugačije:
Penelopino tkanje moje civilizacije
obnoč se razvezuje, lako kopni.
Ako su sve riječi kazane,
sve se, reklo bi se, već dogodilo.
A to bi bilo strašno:
kao da je Svijet veliko Kazalište
u kojem več odavno nema
nijednog pisca, ni reditelja, ni muzičara.
Čitav prostor, Scenu, Planetu
nastanjuju glumci
(podivljali bez svih Drugih,
bez Rukopisa tvorca)
čitav okean glumaca
koji beskrajno ponavljaju
poderotine istih uloga.
Jednostavno, nema im ko reći
ni šta da kažu, ni kuda da krenu.
Ako su sve riječi bile još u Njegovoj srdžbi,
onda smo mi oduvijek - umorni.
Ipak, sve širi je rub neizrecivog.
I sve je teže jesti mrak posljednjeg Ništa
i bljuvati svjetlost koja sve pretvara u Jest,
u izvjesnost Jezika.
O, ljupki demoni erudicije!
Kada je Bog nad Babilonom prosuo jezike
možda nam je samo
tvrđu građu dao:
pa, ne stiže se do Tvorčevog prijestolja
slaganjem cigala.
(31. mart 2000)
