Barbara Pogačnik

Svodi nad našimi čolni so mnogoplastni.
Tipljemo globino in relief najbližjega neba.
Vendar se kot kože na soncu
luščijo druga obnebja. Tako tiho dlan sede ob morje.
Glava v poljubljanju se razpira kot cvet.
In v njem cvetni prah laži
postavlja nove obupane robove
svodov.

Ko sem se vrnila domov, je moje stanovanje vzdihnilo
kot konj, ki so mu naložili preveliko težo.
Soba, ki sem jo zapustila, je bila
rahlo razmaknjena kot srajca, odpeta na prsih,
rahlo odškrnjeno dihanje,
dolgo preprečeno dihanje,
in balkon je visel nad nama kot dolgonogo jutro,
skozi katerega so se obračali železni žerjavi.
Skušala sem pregrizniti sivi vozel volne v grlu.
Pravkar oprana dlan mi je za hip omahnila.

Z žerjavi je mogoče obrniti svet
na glavo: žerjavi gradijo kot tisoči konjev.
Rušenje ljubezni je dolgotrajen proces.
Včasih kot puljenje obrvi, drugič kot
operacija brez narkoze.
Hladilnik težko diha, plinska napeljava
bliska in vreme ima hud pogled.
Kaplja se ves čas preliva preko roba umazane posode.
Videti je, kot bi se v stanovanju nekdo naselil na
  toliko
mojih plasteh, medtem ko sem potovala in je stanovanje
vdano čakalo na mojo vrnitev.

Zdaj je tu ptičja hiša in ogenj, ki jo golta: dobri
plamen,
močni zamahi kril, ki se ločijo od vode,
ognjeni žerjavi, ognjeni žerjavi.

Prišli smo pred vrata gostilne, in na vhodu je visel napis:
Ne točimo!
Imamo sijajne zavese.
On sedi v vsem prostoru sam z vilicami
in nožem ter mrkim pogledom.
Nekdo je vsul ogromno popra v jogurt in sedaj
bo treba čakati, kaj bo iz tega.
Kako sam je v tem prevelikem
prostoru, kamor popotnik zaide le po slučaju,
in takoj zagleda črn poper na belem
jogurtu, in njega, ki piše, piše in jé
in nihče
mu ne kuha.
Iz drobnega poprovega prahu le stežka lušči
še drobnejše razberljive znake ali velike dogodke.

Zdaj nastopijo izvežbani natakarji:
v beli opravi držijo v rokah polžaste
pralineje, ki se jim topijo na koži: toliko elegance!
Poškrobljena belina suknjičev z mehko črnino
    čokoladnih
zavojev, srednje uho pisave v tem dolgem tunelu,
ki vijuga do gostilne, in zaslišimo, kako
ure bijejo v tri dni.

Trije dnevi z ustavljenimi urami
kakor trije polži na srcu.
Lepo je, kadar pokrovčki ur škrtnejo z zaklopkami
v tem tihem oceanskem dnu. Snega
jogurtove barve ni mogoče ustaviti, naletava, prekrije
razkošno pogrnjeno mizo in mnoge slastne jedi,
tople barve sveč, in celo njihovi plameni
bodo morali počakati na premik v vodni gladini.

Pod snegom so ostali nasveti, ki so vsi pomenili obratno:
»izpij me« je pomenilo, da moraš pogledati vstran,
na zapoved »govori« je bilo treba molčati,
ob listku »ali delaš?« pa se ti v glavi začne
vrteti od zaspanosti.
Kadar te nekdo poljublja, moraš vedeti,
da ne bo nikoli dopotoval.

Ure so se zgnetle in hotele vse naenkrat druga preko
   druge
videti, kaj se dogaja. Potem pa so
se tiste, ki so prej sedele v temi, povečini uspele zriniti
v pisarno, tiste pa, ki so uradno sedele na foteljih,
    so bile pokošene kot trava v postelji.

Oh! je dejala Alica s prstki na ustih. Seveda se poroči.
Moji prsti so vendar pretanki za prstan!

Fanta, ki je prej nekaj rekel, ne vidimo.
Menda stoji za klopco, vsekakor je Alica edina
na celi fotki.
Naphani oblaki nad klopco so
estetsko zelo usklajeni s pikami na njeni obleki.
Zajec za fotoaparatom opozarja na svojo
angleško žepno uro, a Alica si česa takega
nikakor ne more vbiti v glavo.
Ostali zajci v le rahlo modro obarvanih telovnikih
strumno čakajo v precej ravni vrsti in
na brezbarvnem belem ozadju, da bi jim nekdo
dal znak, da lahko začnejo barvati pirhe.

Tu so neverjetne količine mrtve srebrne vode,
medtem ko kuli
škripa po svoji poti kakor čoln.