doslej sem živel med
nekaj stavbami, na dvajsetih ulicah,
na treh, štirih hektarjih gozda in travnikov.
nisem pomislil – na oni strani je prostranstvo,
in meni ga pripada znatni del.
pravokotniki so dolgo zaokrožali obzorje,
množili so od tukaj vidni vzorec prostora.
zdaj s tega visokega, temnega gledišča
z robnika opazujem središče, prepoznavam
matrice ponavljanja, oblike stalnosti.
šibko izrisan trapez mesta od tu do rabske,
od nje do džamije, od tam
do neke točke na vzhodu (iščemo kot
nasproti znanega α), pa spet do sobe, kjer
za trenutek sam, zaklenjen in miren, opazujem
skozi široka okna. ta se bo neštetokrat,
ali nekajkrat manj, ponovil, da bi ustvaril mesto.
šele z visokih točk bo, ob majhnem zumu,
postala razvidna generičnost prostora.
v neskončnost se bo pojavljalo nekaj stavb,
dvajset ulic, trije, štirje hektarji gozda in travnikov.
neskončnost tistih tovarn žarnic, ki bodo
v neki neponovljiv bakren madež zlitih svetil
vsak večer delale zahod
Prevod: Stanka Hrastelj
živio sam dosad između
nekoliko zgrada, na dvadesetak ulica,
u tri ili četiri hektara šume i livada.
nisam mislio – u onom je smjeru prostranstvo,
a meni ga pripada zamjetan dio.
dugo su pravokutnici zaokruživali obzor,
reproducirajući odavde vidljivi uzorak prostora.
sada, s ovoga visokog, tamnoga gledišta,
promatram s rubnika središte, uviđam
šprance ponavljanja, oblike stalnosti.
loše iscrtan, trapez grada odavde do rapske,
od nje do džamije, odande
do neke točke na istoku (traži se kut
nasuprot poznatog α) pa opet do sobe u kojoj,
zakratko sâm, zaključan i miran, motrim
kroz široke prozore. on će se bezbroj,
ili nešto manje puta, ponoviti, kako bi stvorio grad.
tek će s visokih mjesta, pri malome zoomu,
postati jasna generičnost prostora.
unedogled će se nastvarati nekoliko zgrada,
dvadesetak ulica, tri ili četiri hektara šume i livada.
unedogled onih tvornica žarulja, koje će,
u jednu jedinstvenu bakrenu mrlju stopljenih
svjetala,
svake večeri činiti zapad
