Ivo Svetina

Mačka, že v starem Egiptu v sebi ziba skrivnost nesmrtnosti, nestanovitna, vsakomur se prilizuje, nezvesta, lahko bi pod tvojo dojko spala, prav tako topla in mehka, se pritihotapi, posnemajoč tigra, k meni, da napije se mojega vonja, s katerim sem se ob osmih umil, ob tebi v prazni postelji: ustnice drseče prek bele sklenine, nasmeh še ves od noči.
Z dlanjo pod njenim trebuščkom jo dvignem, bitje brez teže, le za pest spomina na divjino, ki tu ob bazenu s turkiznim dnom, je kot razglednica iz azijskega letovišča. S tacami, rožnatimi kot dojenčkov jezik, se Kleopatrina hči dotakne mojega srca, ki dvigne se na površje, da se umiri v toploti in nežni sapi vetra.

Odkar sem tu, še ura ni minila, že preživel sem vse življenje, ki vredno je bore malo, saj željá se je nabralo preveč.
Čakam prve noči, da razgrne haljo in vsem neučakanim pokaže zvezde, posute kot pesek po hladnem marmorju, na katerem ostale so stopinje nje, ki stopála spira s solzami svojih nerojeni otrok, zborom visoko zgoraj v črnini, ki tu je žametna kot grob borovnic.

Požrešnost živali se spočne v samoti, kamor človek ne najde, saj vse krog njega je le radost in veselje, vino in ženske, ki se prepuščajo soncu, da smrdi po ljubosumju.
Roka ni šapa, ki narava jo je oblikovala po podobi nežne smrti, počivajoče v njenem skrivnem naročju, saj utrudila se je, ko plazila se je skoz stoletja kot skoz bambusov gozd, zveneč od izklesanih bokov.
Dlaka ni koža, ki ravnokar sem jo natrl z oljem, da pogled še mehkeje drsel je do vrča sluznice, kamor skrijem svojo slo, ko noč razgrne rjuho in tujec stopim v trgovino, da kupim potešitev.

S pozornostjo, s katero pes opazuje vrabce, modrec zasleduje predmete in tik za njimi pojave, ki vodijo ga k pojmom, da jih v dialogu z mladim ljubimcem razstavi na predmet in njegovo senco, na žalost in solze, na vojno in žalovanje.
So modri in zaljubljeni, prvi poimenujejo, kar dotlej bilo je brez imena in zato nebivajoče, drugi se na prvi pogled zaljubijo v nepoznano, brezimno, ker lepo je, zaradi česar njihova duša kloni pred (lepim) videzom in tako zaljubljeni postanejo predmet, ki se ga polastijo modri in jih – tik preden končajo učeno razpravo – naženejo v votlino, kjer bodo postali sence Ideje o večni ljubezni, ki ljudi povzdiguje med Nesmrtne.

Za pesem ni načrta; sam pod brezupno jasnino, ki ničesar ne terja od mene: ležiš, kjer zvalil si se na ljubljeno obalo, preizkušaš prožnost kože in moč svojih sanjarij: podobe jadrajo mimo lenih oči.
Levo od mene polje, kjer zadrekane ovce polegle so med zlate puščice; desno znova neumrljiva grlica, spuščajoča se princesa po stopnišču ciprese. Na vzhodno nebo naslonjen hotel, bele sobe, postelje iz bisernih školjk.
Nočem še stopiti vanj, saj vzel bi si me, devico s prsmi, nikdar napetimi z mlekom. Zato sem raje kozlič, ki pase se po debelih, belih ženski telesih, s smrčkom in kopiti hkrati v popku in vagini. Z jezikom trikotnim, da godi sluznici, še bolj pa uveli koži, popikani s srhom.